Milenijski pícaro

V spomin Brandona Teene (1972 – 1993)

Že samo dejstvo, da je prva knjiga v mednarodni zbirki Sto slovanskih romanov na Slovaškem pripadla slovenski pisateljici Suzani Tratnik, razbija splošno sprejeto predstavo domače bralske javnosti, ki pojem slovanska literatura, povezuje predvsem z romantičnimi idejami vseslovanske vzajemnosti in rusko klasiko. Kar je bil najbrž tudi cilj poroka projekta – ustanove Forum slovanskih kultur – predstaviti zanimive naslove zadnjih let, pisane v slovanskih jezikih, vendar brez kakršnegakoli političnega interesa po oživljanju nacionalističnih prežitkov devetnajstega stoletja. Na pobudo je kljub temu padel sum novodobnega panslavizma – beri proruske usmerjenosti – z ozirom na sovpad njenega vznika in srečanja neokonzervativnih predsednikov Georgea W. Busha in Vladimirja Putina v Sloveniji.

A tematika dela Ime mi je Damjan vendarle priča o nečem drugem: dotika se problematike spolne oziroma družbenospolne identitete. Tega dandanes naravnost kontroverznega diskurza, ki zmore polarizirati družbo, pa Tratnik ne podaja angažirano, čeprav je sama lezbična aktivistka – nasprotno, prizadeva si pokazati, da se notranji svet transspolne osebe konec koncev tako zelo ne razlikuje od vsakdanjih tegob sodobne ipsilon generacije. 

Kot bi bila zgodba v skladu z najnovejšimi strokovnimi dognanji, ki diagnozo motnje spolne identitete opredeljujejo kot spolno disforijo. Kar razumemo kot poskus zmanjšanja patološkosti, saj čustveno tesnobo pri takšnih ljudeh bolj kot samo neskladje družbenega in biološkega spola povzroča njihov socialni status, ki se izmika konstruktu heteronormativne binarnosti.

A s stigmo duševne bolezni se protagonist niti ne obremenjuje, dosti bolj si z njo belijo glavo malomeščanski sosedje in zlasti starši, ki si krčevito prizadevajo, da bi prvotno hčerki poiskali psihološko pomoč. Vendar do pričakovanega soočenja z anatomskim mankom moških genitalij ne pride, kajti „Damjan je vedno imel jajca“, v osnovi. Dejansko pa s tem objektivno še ne moremo ugotoviti, ali mu je lastna transseksualnost – želja po kirurški spremembi se ne pojavi – z nastopanjem se nemara kaže kot crossdresser s heteroseksualno nagnjenostjo.

Skupinska terapevtska srečanja nenazadnje tvorijo okvir tega kratkega romana ali strogo vzeto obsežnejše novele. Povzetki pod naslovi posameznih poglavij, ki izdajajo razplet zgodbe, evocirajo pikareskno tradicijo, hkrati pa so v skladu z realističnim in satiričnim modelom besedila. Povzetki so celo podvrženi subverziji, v zaključnem poglavju namreč izvemo, da gre za kratke zapiske iz psihologovega rokovnika.

Damjan je sicer recikliran antijunak španske srednjeveške epike, katerega prekurzor bi lahko iskali tudi v manipejski satiri, postmoderna popkultura pa to ime povezuje z osrednjim likom kultne grozljivke Omen 666 (The Omen), kar pa najverjetneje ni bil Tratničin namen. Izbiro lika bi prav lahko navdihnila tudi igralska zvezda Damian O’Hare, saj je tudi „ena v diskaču rekla, da bi se rada poljubljala z mano, ker sem lušten kot kakšen Damjan“.

Interpretacijski šum, ki evocira antikrista, je povezan s protagonistovo obsedenostjo, njegovim nevrotičnim, celo agresivnim obnašanjem, neobvladovanjem izbruhov jeze. S čimer pa pravi razlog za disharmoničen odnos z očetom zgolj potlačuje, tematika zlorabe mladoletnih je zlasti za katoliško družino srednjega sloja tabu.

Roman impulze, ki bi ga lahko profilirali kot družbenokritičnega, zavestno zatre, osrednji lik se namreč svojih neprijetnih spominov otepa, zato besedilo bolj spominja na prozo vsakdanjika v obliki mimohoda slik iz življenja ljudi brez izrazitejše eksistenčne motivacije, ki stagnirajo po gostilnah in klubih, kjer zabijajo čas s cigaretami, alkoholom ali drogami.

Naj se Damjanova izpoved zdi še tako avtentična, se njegovi resnični občutki skrivajo za najstniškim uporništvom, zaradi katerega ga na neki način sprejema in tolerira njegova klapa z obrobja, po drugi strani pa gre za nemočen krik, nezmožnost vključitve po človeški plati. Kar potrjuje tudi njegovo nezanimanje za queer identiteto, ki ironično priča o odtujenosti od lastne skupnosti: „Potem se pa vsa bleda v obraz, ker jé premalo mesa, ukvarja s pedrskimi pravicami in s podobnim.“

Damjanova pubertetniška vzvišenost postaja v luči osebne obremenjenosti nadležna, drugače bolezensko vzkipljivega značaja in samodestruktivnih nagnjenj ni mogoče pojasniti. Enostavno ne zmore najti dovoljšne pripadnost, ljubezni, izbira si osamo, zaradi nerazgledanosti pa se prikrajša za potencialno prihodnost.

Avtorica se zateče tudi k predmetu lastne umetniške in znanstvene obravnave – k ženski homoseksualnosti. Lik Nele za določen čas postane edina Damjanova trdnost. Lezbijštvo ima v zahodni kulturi drugačen položaj kot moška androfilija in pederastija. Najmanj v tem, da je za patrilinearno družbeno strukturo latentno sprejemljivejša. V tem primeru se veže tudi na feministično analizo kulturnih realij, metodološko udejanjeno v izničevanju dihotomije in napetosti med družbenim in biološkim spolom. Zato soglašam z vodilnim slovenskih filozofom Slavojem Žižkom, ki telesni akt med ženskama v lacanovskem duhu opredeli kot zavestno odsotnost falične penetracije, saj je namreč bil avtoričin namen, da se znebi znanega literarnega maskulinizma, spreobrne spolno travestijo mask in kostumov iz časa mimov preko commedie dell’arte, kastrira arhetipski model nabreklega uda. Bržčas ga Damjan zato tudi ne omenja.

Tratničina pisava vse vrednostne sodbe prepušča kompetentnosti bralca, ne obremenjuje ga z odvečnim balastom, ne razlaga mu fenomenov, s katerimi se srečuje, državljansko ga ne vzgaja. Po drugi strani pa je takšen tip literature pomemben, saj kaže na nujnost soočenja s predsodki o družbenospolni oziroma biološkospolni drugačnosti.

Časovnoprostorska umeščenost dogajanja v Slovenijo v knjigi pravzaprav ne igra velike vloge, deloma riše lokalno maloburžoazno srenjo, kontekstualno pa kaže predvsem na izpraznjenost neoliberalnega simulakra, defekte, resnične izprijenosti, ki povzročajo civilizacijsko krizo razuma, katerega vektor je brezciljna „Damjanova pot“.

[Tratnik, Suzana: Volám sa Damián. 1. izd. Prev. Stanislava Chrobáková Repar. Bratislava, Literárne informačné centrum, 2008. 176 s. Iz slovens. izv. Ime mi je Damian. Sto slovanských románov. ISBN 978-80-89222-60-5.]

Objavljeno v Literaturi.

Izvirni vir | Jílek, Peter F. 'Rius: Milenijski pícaro. In Literatura. ISSN 0353-5622, 2014, let. 26, št. 273, s. 176-179.